NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

feb-26

vir:daily telegraph uk
kot strela z jasnega je prisla novica, ki danes polni prve strani vseh pomembnejsih britanskih dnevnikov. zadnje studije navajajo, da anti depresivi enostavno ne delujejo. zaskrbljujoci rezultati za zdravila, katera britanske davkoplacevalce letno stanejo skoraj tristo milijonov funtov in za ketera so samo v letu 2006 zdravniki predpisali rekordnih enaintrideset milijonov receptov. dr. irvine kirsch, z britanske univerze hull, pravi, da raziskave so obrodile pozitivne rezultate le pri hudo bolnih pacijentih. pri ostalih so bila izboljsanja v razpolozenju pravtako opazna, a iste retultate so dosegli tudi pri pacijentih, ki so jemali placebo, kar dokazuje, da je uspeh zdravila le psiholoski.
izgleda, da moja prihodnost ni ravno ogrozena. ampak skoda, te zelene in bele tabletke so tako prikupne.

feb-24

kabbalah nas uci, da nebo nad nami deluje kot velikansko ogledalo. kar “tu dol” pocnemo se nam kasneje vraca kot odsev. tezave so nam postavljene v izziv. ko jih premagujemo se priblizamo 99% kraljestva kjer vladata sreca in zadovoljstvo. da ne bi vecno obstali v preostalem 1% moramo le odgrniti zaveso in se s svojimi “dobrimi” dejanji priblizati svetlobi.
kaksno nesmiselno nakladanje!!
lazje je igrati sebicnega, egoisticnega, egocentricnega osebka. lazje je govoriti sladke besede v katere verjetno niti ne verjamemo. lazje je igrati prijatelja in ob prvi priliki pozabiti na temelje prijateleljstva. verjetno je tako enostavneje, hitreje smo srecni, cetudi zadovoljimo le svoje trenutne potrebe. pa se veliko enostavneje je tako verjetno. palica pravice ponavadi zamaha kar v en dan in prave krivce pusti nedotaknjene.
dobrodosel v realni svet, sem slisal danes za dobro jutro. to se dogaja vsak dan. baje je enostavno: ko te zajebejo, jih zajebes nazaj. ??? zacel sem iskat gumb exit. jaz se ne igram vec. nocem tega, predvsem ne morem, to nisem vec jaz. in tega ne razumem. baje, da danes placujemo svoje dolgove iz preteklih zivljenj. prav rad bi vedel kaj sem tako groznega nekoc zagresil, da me to preganja se danes. si res vse to zasluzim? kljub vsemu verjamem uvodnim vrsticam. ker mora biti tako. v nasprotnem premeru kam vse pelje?? nenazadnje za vse obstaja tehten razlog. morda le enostavno spoznanje, da sem pripravljen. pripravljen zapustiti zoo tukaj in oditi v jungle tam. five days to go…

1950 – 2008
ali je to smisel, ki ga iscemo?
takšen mir iscemo. ce ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.
Pa je zivljenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
ali so strahovi in skrbi smiselni?
poleg miru mora biti se kaj, kar daje nasemu zivljenju smisel!?
res je. dobrota.
dobrota?
ustvarjati moramo dobro. to daje nasemu zivljenju smisel.
torej mir in dobro?
mir in dobro.
j.drnovsek

feb-21

ni lepo s prstom kazati na krivca, a v tem premeru ni niti kancka dvoma o njem. ti ze ves. dance dance dance je bila tista, ki me je potegnila v strast. spomnem se lanskega oktobra, da sem komaj cakal, da se spravim na podzemno in potopim v neko drugo dimenzijo. dogajalo se mi je, da je bila ista prevozena pot iz dneva v dan vedno bolj kratka. po vsem tem casu se vedno ne morem pozabiti modreca, ki je govorilravnotakokotzdajtoberete.
pred kaksnim tednom se je strast ponovila; na deseto potenco. zgodilo se je prvic, da me knjiga zasleduje tudi ko je ne berem. da mi misli bezijo k usodam junakov tudi med vsakdanjimi opravili in istocasno ponujajo nekaksno olajsanje lastnih tezav. Read the rest of this entry »

feb-18

show your support for just £11.99 !! MA KAJ LAHKOOOO????

 feb-17

ze tradicijonalno nas woody allen vsako leto znova razveseljuje z novo mojstrovino. ze pred leti je rekel:”dajte mi denar in pustite me pri miru. cez osem mesecev dobite film!”. cassandra’s dream je najnovejsi izdelek izpod woodyjevega peresa in reziserske taktirke. film je bil predstavljen ze lani septembra na beneskem festivalu in kasneje v torontu, osemnajstega januarja pa je bil koncno dosegljiv tudi navadnim smrtnikom. in na zalost izgleda, da bo slovenska publika ponovno potegnila krajsi konec, podobno kot s predhodnim filmom scoop. razocaran in zalosten sem se moral ponovno odpraviti v bliznji italijanski kinocenter. Read the rest of this entry »

feb-14

.

“people who look normal and live a normal life – they’re the ones you have to watch out”
(murakami)

.

feb-11

ze pred casom sem dobil kar nekaj vabil v clanstvo portala facebook. a sele pred kratkim sem ugotovil, da steje preko 60 milijonov uporabnikov in se na podlagi tega koncno odlocil za ta “velik korak”. (beri: malcek mi postaja dolgcas in v uk je baje silno fensi). sicer sem ugotovil, da poznam skoraj tretjino uporabnikov z obale, a zaenkrat imam le enega prijatelja – merlo, ki me dnevno pridno zasuva z vsemi moznimi obvestili in interaktivnimi dogajanji. v sklopu teh sem danes dopoldne posvojil tole simpaticno mrcino. poldo je dveletni fantek in trenutno prebiva v mojem hladilniku. sicer ne vem tocno, kaj moram z njim pocet je pa silno vesel, ce ga crtam in peljem na sprehod. upam, da ga ne caka podobna usoda kot pred leti tamagocija , predvsem pa, vedno sem si zelel pingvincka za hisnega ljubljenckal!!

Click to visit my Haikoo^SM Zoo pet, poldo, on Facebook!

feb-10

februar je mesec vodnarjev, cudnih in nekoliko izvenzemeljskih bitij. poleg tega, da jih v moji blizini kar mrgoli sem z njimi tudi v ozjem krvnem sorodu. drugega februarja odpiram sezono jaz, sledi na presernov dan mamina sestra, nato oce desetega in takoj za njim se mami dvanajstega. obcasno se druzno zberemo in proslavimo vse rojstne dneve kot se spodobi. in letos je bil tak dan. na minuli kulturni praznik, ne vem kako in po kaksnemu spletu okoliscin, smo pristali v restav… gostilni pri trzinu. (don’t ask!) nadel sem si moj praznicni nasmesek in se prepustil toku dogajanja. Read the rest of this entry »

.

feb-03

moram priznati, da je prav prijetno ko ti za dobro jutro sms sporocila dodobra napolnijo mobilca. presenecenje je toliko lepse, ko ugotovis, da se te spomnijo ljudje katere si ze zdavnaj odpisal. sicer se moj krog “prijateljev” iz dneva v dan vedno bolj siri. neverjetno kaj naredi spoznanje divjih cen hotelskih sob v britanski prestolnici. ampak to je ze druga zgodba, prisparana za kasnejsi cas. osebnemu prazniku, z izjemo nekaj let, nisem nikoli posvecal kake vecje pozornosti. vedno sem ga jemal le kot moj dan. ko vse odklopim in sem na voljo le sebi in nekaterim izbrancem. letos sem se odlocil drugace in kar nekako se nisem pocutil lagodno ob dvigovanju telefona in vracanju smsov. na drugi strani, pa je lepo, ko ugotovis, da se te je nekdo spomnil. zacudenje je nepopisno, ko ti nekdo rece, da si najlepse kar se mu je zgodilo v preteklih mesecih in se hujsa je zgrozena ugotovitev srcnega prijatelja, da so dalec casi zabav v blescicah in oprijetih majckah. (hvala bogu je glam mrtev). ves kaj ti recem dragi moj,….that i’m running down the street of life,…and i’m never gonna let you die,…and i’m never ever gonna get old! ce lahko to rece gospod pri sestdesetih…