NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

jun-26

neskoncno cakanje, prerivanje, stanje na mestu in vse kar pase zraven koncertnega dogodka je v trenutku pozabljeno ko prizorisce pogltne tema in se prizgejo odrske luci. a tokrat, vsaj kar se tice zgodbe s svetlobo, je bilo za spoznanje drugace. odlicni bath for lashes (se vedno ne vem, ce je samo ena ali so skupina) so sredi popoldanskega sonca, ki je kukal izza oblackov pripravljali teren za zvezde vecera. sonce je bilo se krepko visoko, ko so le nekaj minut cez dvajseto stopili na oder thom in druscina. sprva sem skoraj pricakoval se eno predskupino, nekako prezgodaj se mi je zdelo za vse skupaj, a horunsko vpitje  vec kot petdeset tisoc obiskovalcev londonskega victoria parka in nezgresljivi uvodni takti reckonerja so dajali slutit, da gre cisto zares. kot rafal so sledili 15 steps, there there, all i need. se preden sem se cisto zavedal sem se zalotil v nekaksnem cudnem poplesavanju, ki je bilo bolj podobno miganju telesa in bokov v nekaksnem transu. verjetno se za tiste, ki hocej posnemati thoma na odru tako tudi spodobi.
kljub vec kot odlicni izvedbi, enkratnemu vzdusju in skoraj idilicnemu okolju, mi je ves cas nekaj manjkalo. ko se je naposled le stemnilo in ko je igra luci dodala piko na i (mimogrede uporabljali so le tako imenovane varcne zarnice), je vse skupaj spominjalo na nekaksno hipnoticno mega diskoteko. a pri mirnejsih skladbah sem pogresal tisti natancni zvok, tisto intimno sledenje zvoku, ki ga glasba radiohedaov zahteva. a nic zato. na poti domov sem si na ipodu zavrtel se enkrat zadnji album v celoti in neskoncna nocna voznja od hackneya (oh my god!!!!) do kensingtona je minila v trenutku. pravljicni zakljucek pravljicnega vecera. jaz bi se!!

jun-23

ne spomnem se vec koliko sodelavk, delavk, asistenk in “lavasciug” sem zamejal v svoji delavni karijeri. nedvomno pa je semira, britanka s koreninami v savdski arabiji na meji z jemnom in omanom, dalec dalec najbolj zanimiva. tako in drugace. kako ji ne posvetiti vsaj kancek prostora v “zapisih s kavca”….

jun-22

better a hair between the teeth from a blowj**,
than a burn on your finger from the blow-drying … 

danes praznuje petintrideseti rojstni dan eden redkih komadov, ki mi po vseh teh letih in neskoncnih poslusanjih se vedno najezi kozo. 22. junija 1973 je luc sveta zagledala morda ena najlepsih kdajkoli napisanih melodij. uzivajte!

jun-18

po globokemu posvetovanju z britansko gurujko (jaz sem samo kimal) sem v prepricanju, da me za vogalom caka nekaj boljsega, le zapustil “mamo” pakistanko. in res, cakalo me je nekaj… hm….tezko definiranega, in to dobesedno za vogalom. za londonske razmere nepredstavljivo, da se do sluzbe sprehodis v piclih sestih minutah. kajti od ponedeljka sem (baje) uradni clan petclanske ekipe strizcev, in prvic v zivljenju imam za nadrejenega nekoga, ki je mlajsi od mene. ce sem iskren sem med vsemi krepko najsterejsi. adam in kamil. brata turka, rojena v istanbulu. starejsi, adam, bivsi maneken in fotomodel (kar se mu se danes dobro pozna), se je v london preselil pred sedmimi leti, mlajsi brat sele pred devetimi meseci. morda so kriva leta ali karkoli, ampak delovno vzdusje v je vse prej kot zategnjeno. ze prvi delovni dan sem dobil vsa pooblastila in kadar sefa ni v hisi, sem za nemoten potek dela zadolzen jaz. obenem se igram se ”receptorko” in “natakarco” in dobesedno imam proste roke. receno mi je bilo naj poskrbim, da bodo ljudje zadovoljni in se bodo vracali, kako bom to dosegel pa je odvisno samo od mene.

delovni dan poteka nekako takole. prvi se narisem v sluzbi jaz (vem neverjetno). za temnimi ocali in dvajset minut po odpiralnem casu z red bulom v roki adam in peni zakaj od punc asistenk ni se nobene. (osemnajstetna arabka, ki z umetnimi trepalnicami in umetelno dodelanim make-upom spominja na egipcansko boginjo in devetnajstletna britancica – nezgresjiva osemnajstetna britancica). po se dvajsetih minutah s skoraj celourno zamudo se primajeta omenjeni punci, medtem sef zajtrkuje, bere casopis, puncam njihovo zamudo niti ne omeni, in onidve vec kot ocitno to pridno izrabljata. medtem si jaz delam manikuro. in pocasi zacnejo kapljati tudi ljudje. ves dan je radio nastavljen na postajo, ki neprestano oddaja mesanico techna, housa in zadnjih komercijalnh hitov. seveda precej naglas. vsi poznajo vse komade na pamet in mimogrede bi lahko celotno dogajanje zamenjali za diskoteko. ko je na sporedu se kak posebno zanimiv komad se, hisni d.j. kamil, dobesedno zapodi do radia, dodatno navije glasnost in vsi v en glas vzklikamo refren. trenutno je med najboj poularnimi fedde la grande – snaps bi si cupala lase… (klik here for info) in takrat se delo skoraj ustavi, ker zibanje bokov tezko dohaja delo rok. ne smem pozabit omeniti, da med delovnikom se vsi mirno sprehajajo po vseh moznih opravkih in veckrat boste koga zasledili pred lokalom s cigareto v roki, v bliznji trgovini ali starbucksu. in seveda si med prostimi trenutki,od napornega delovnika, sef (obcasno tudi ostali) redno privosci krepcilni spanec na foteljcku v garderobi. ampak ljudje imajo to ocitno radi, kajti se vedno se vracajo in se vedno so pripravjeni odsteti za usluge od petdeset funtov naprej. morda pa je imel tokrat branko prav ko je rekel: Il ritrovato buon umore vi facilita nel lavoro, settore che viene occupato da venere, dea della piccola fortuna. in jaz dodajam: finche dura….

jun-10

ko na otoku pritisne vrocina, mimogrede ze dva dni trpim v soncu in 25 stopinjah, ampak ze za jutri napovedujejo  heavy showers in “normalne” vremenske razmere s 17 stopinjami celzija, se je potrebno temu prilagoditi. v izlozbi trgovine top man na oxford circusu je te dni moc videti poletno razlicico delavne obleke delavcev v cityju in tistih, ki zaradi svoje sluzbe morajo nositi kravato. sicer je model delezen vec nasmeskov kot odobravanja, a verjetno se bo med mnozico nekdo opogumil in pokazal kolena. jaz bi bil s takim bojem nad vrocino  nadvse zadovoljen. a dokler ne najdem take pisarniske sluzbe hladim razgrete mozgane v starbuck*u. ce me je prejsni teden popolnoma zasvojil tall caramel coffee blended frapuccino (no cream on top= kalorije!!!) sem danes odkril se njegovo cokoladno razlicico. oh my god! oh my god oh my god! heaven!!!!  

jun-08

morda je kriva pozna vecerna ura in kronicno pomanjkanje spanca. morda je krivo razmisljanje ali si v oceh ljudi sploh lahko srecen. morda je krivo nakupovanje v hamleysu. morda je kriv stricek z vprasanjem kako je ime najinemu otroku, morda je krivo samo nacelo, da to pa se na blog enostavno ne spodobi. in ker se na vse to pozvizgam in ker enostavno mi je vsec in ker je najpomembejse, da sem samo JAZ tisti srecen….

The itsy-bitsy spider Climbed up the water spout
Down came the rain And washed the spider out
Out came the sun And dried up all the rain
And the itsy-bitsy spider Climbed up the spout again

KLIK HERE

jun-01

vsak dan se v iskalniku redno pojavljata moje ime in priimek. in to dvakrat, kar pomeni, da me na spletu nekdo vztrajno isce (bookmarks????) nekdo tudi dnevno prihaja “k meni” iz portalaobala.net  in nekdo vsaj dvakrat tedensko vtipka v svoj iskalnik, bostjan – david b. ker sem po naravi silno radoveden… skrivnostnemu bralcu ali bralcem ponujam nagrado (cisto zares mislim), ce se razkrije in pove kdo je, ce ze ne pusca komentarjev. ce je zelo sramezljiv mi lahko pise tudi pod “contact me”.

p.s.1-kar berete je dvestota objava na spletu…cestitke meni in vsem, ki ste z mano od samega zacetka. kdo bi si mislil….

p.s.2- in ob novem jubileju uvajam se novo kategorijo zapisov – “haloperidol”. tezko bi nasel kaj primernejsega….