NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

jul-02

iz domovine dobivam vesti o neznosni vrocini, sopari, ter kako mi vsi zavidajo britanskih dvaindvajset stopinj ter kostanten lahek vetric. priznam, moja aristokratska bledica je vec kot hvalezna takim razmeram. neznansko uzivam, ko moram zvecer na poti domov v zavetju stoletnih platan, obleci se majico z dolgimi rokavi, ker enostavno zebe. moram pa dodat, da vse le ni tako idilicno. vcacih se zivo srebro za nekaj ur povzdigne tudi do petindvajsetih stopinj. vceraj smo naprimer doziveli najtoplejsi dan v letosnjem letu. vse lepo in prav, ce si lahko poisces zavetje v senci dreves ali v parku. (kako to, da nobenemu ni se prislo na misel, da bi senco in blagodejni hlad listavcev zamenjal z….. palmami naprimer). cisto druga zgodba pa se odvija na podzemni zeleznici. ob vrocih dnevih se “the tube” v trenutku spremeni v vrocinski pekel. ob osmih zjutraj ponavadi zabelezijo cez trideset stopinj celzija in cez dan se vrocina le se stopnjuje. in, da je pot karseda zanimiva prepotenim drenjajocim telesom dodajte se gospo, ki se je polila z najosladnejsim prfumom, gospoda, ki mila in vode ze dolgo ni videl in najstnico, ki rada z semi deli vonjave njene najljubse  indijske spicy take away restvracije. za silo so vrocinsko probematiko skusali resiti z namestitvijo stiristo ogromnih ventilatorjev na najbolj prometnih konicah in brezplacno delitvijo plastenk z vodo.  in samo se v vednost. moj day off trenutno prezivljam v nogavicah in trenerki. po vcerajsnjem najtoplejsem letosnjem dnevu je spet vse v najlepsem redu. termometer zamegljen z deznimi kapljami kaze osemnajst stopinj. se sreca, da na skupnem hodniku ze od zime radijatorji delajo s polno paro! o kaksni varcnosti in zeleni ozavescenosi ne duha ne sluha.

*inspired and freely taken from anka britanka visiting triglavska 3 during summer times