NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

ojej, sele zdaj sem videl kdaj sem nazadnje pustil stopinje na teh straneh. saj ne zanemarjam svojega bloga, tudi pokopali ga ne bomo, samo hhmmm, res ne utegnem kaj konstruktivnega skupaj spackat. in se vedno sem zagovornik, raje nic kot pa kar nekaj na silo. pa se lepse  zveni kot: trenutno ni resnicno nic pretresjivega v mojem zivljenju. ce pa sem zares iskren, klavrno ugotavljam, da vec casa kot imas na voljo manj naredis. opazno sem nevede zabrisal trenutek ko se ponedeljek prevesi v nedeljo in nazaj v ponedeljek. in naenkrat je moleskine skoraj do  polovice popisana in jaz sem se vedno tam, kjer sem bil. recimo korak blizje cilju in s spoznanje daljsimi lasmi. in odkar sem odkril tweetdeck je twittanje se enostavneje in bolj zabavno kot pa facebookanje in bloganje. fb postaja, ponovno, ze sila dolgocasen a, ce te ni, enostavno ne obstajas. kako zalostna ugotovitev. zato pa imam toliko raje twitter. za vse firbcne je na voljo predogled vseh neumnsoti, ki mi svigajo po glavi  v tistem velikem modrem kvadratku skrajno desno. in to je to, moje danasnje onesnazevanje je le v tolazbo vsem tistim, ki so fbi in cio za mano poslali. dogajanja so razmeroma dopustna in vsa pod kontrolo. a trenutno sem si zadal se en novi podvig. 1190 strani stephena kinga. saj me vedno mine ko pogledam na to monstruozno gmoto literature (po vrhu je se papir sila tanek in font pisave zagotovoni ni vecji od osmice) a ko je strah premagan ga zelo tezko odlozis. zdaj se pa v druzbi novega glasbenega odkritja z neizgovorljivim imenom in s pennywise vracam v diagonalo.