NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

pa saj ne morem verjet. vem, da clovek bi me najraje kar naseskal, kar si tudi zasluzim. vedel sem, da zelo hudo in grdo zapostavljam te strani, a vseeno  si nisem predstavljal prav toliko. nazadnje sem nekaj konkretnejsega, pa to ne ravno blazno pametnega, napisal konec maja. zvesto obljubljam, da se popravim. mnja…

priznam, da se spravljam za tipkovnico vsaj ze dva dni. in danasnje pozno popoldne se mi ji zdelo kot nalasc za kaj takega. pa je prisel prvi telefonski klic. te nujne stvari, je bilo potrebno uredit. da nimajo marmelade z manj sladkorja, zakaj so nas starsi krstili brez nasega dovoljenja in kako je tecen boris pahor.  zdaj se bodo usule strela nad mano, ampak,  citiram: njegova lirika je tako pretirana, da s casoma postaja ze dolgocasna. lepse ne  bi znal povedat.  seveda kaj takega je lahko prislo samo iz ust tiste, ki kopa. lepo se je pogovarjat s pametnimi ljudmi, le vcasih se malo bolj butastega pocutim.  in ko je to minilo sem iskal  temo za pisanje. toliko stvari bi lahko povedal, odprl sto in en tisoc odstavek, a itak nihce ne bere vec kot teh nekaj deset vrstic. tako, da zvesto prisegam, da se ponovno ustavim  do konca tedna na wordpressu. poiscem novo oblekico za blog in naredim cistilno akcijo in prepih. lahko bi se igral tibetanskega meniha in kot mandalo razpihal  besede na vse strani. potem pa sploh bom izpadel, da nic ne delam.  pridem se.