NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

ok, je mimo. 72-urni napad eighties revivala. na nekaj mesecev me zgrabi napad in DD evforija in ne pocnem nic drugega kot poslusat zaprasene disco uspesnice. pred dnevi sem namrec izbsrkal novo izdani limited  de-luxe edition albuma iz leta ‘82. po vsem tem casu je ta album se vedno enostavno dober. kot working-out podlaga pa vec kot fenomenalen. na sreco me v gymu ni nihce vprasal kaj poslusam. se tako se mi zdi, da me gledajo kot zadnje cudo sveta. a nasa simbioza je idealna. jaz se ne utikujem v njih in oni ne vame. ce se vrnem h glasbi, opazil sem, da me vse te instant hit zadeve zelo hitro zdolgocasijo. tudi zadnji nakup d best offa kraljice popa (v vednost: to je dokument generacije in posledicno nujno zlo za arhivsko zbirko);  skratka nadvse je bilo zabavno prvi vecer, tudi drugi, tretji dan pa je ze cd pristal na polici. vem, staram se in vse me hitro navelica. ko pa je vsak dan toliko novega. ugotavljam, da moto, kar je danes novo je jutri ze staro, se kako drzi. ampak dajte no, po 27-ih letih karjere ni potrebno pisati tako banalnih besedil: i’m gonna party, yeah; cause anybody just won’t do; let’s get this started, yeah; cause everybody wants to party with you. ce ne bi bilo slavnega podpisa, bi komad mrknil v poplavi podobnih in se boljsih euro-dance stanc. od vsega hudega si grem zdaj zavretet mojega louja. on me naprimer ni se nikoli zdolgocasil. samo tecen je na trenutke.
sprva sem hotel tudi kaj napisati o moji “”"prijateljici”"”. a se mi ne ljubi. po desetih mesecih se nekako uskladiva, da se (koncno) vidiva na popoldanskem klepetu in poglihava med nama. a tisto popoldne me raje zamenja s kolesarjenjem. pa se to sem zvedel preko fb-ja. tudi prav,..kako ze gre tista o pogreti juhi??

naslov v latinscini naj ne bi imel nikakrsne povezave in veze z napisanim. nekje sem to prebral, samo bezno se mi sanja kaj pomeni, ampak se ob njem pocutim dosti pametnega. in se caffy bo vesela.