you’re not crying, this is blood all over me
koncno mi je uspelo priti se do new orleansa. washington, nasa in mr.brown so ze pocasi presedali, a kozorogovska trma me ni spustila. kaj cem, ce knjigo vzamem v roke je k meni prisla z razlogom, in zdi se mi do avtorja spostljivo, da jo tudi preberem do konca. pfej, tudi te new agevske fore mi ze pocasi presedajo, zato krivdo raje prevalim kozorogu v sebi. skratka, zdaj sem na poti z (za prijatelje) anico riz. in ker ta zadeva ima borih 1065 strani kaze, da bova dolgo skupaj. se eno mazohisticno potovanje. zadnje case nic ne pride k meni z manj kot 600 stranmi. dnevi pred nocjo carovnic pa se zdijo kot nalasc za se eno strasljivo potepanje. carovnice, duhovi, kaksen mrtvec, obilica prelite krvi pa bo vse vec kot idealno. vsec mi je, ker je knjiga k meni prisla direktno s podsresja v pobegih. ima tisti rahlo drazljivi vonj po vlagi in orumenele strani vsebini dodajajo se posebni podton misterijoznega. na splosno imam rad vonj knjige iz tiskarne, tisti obcutek, da si prvi, ki se sprehajas po tistih straneh je nekaj nepojemljivega. a istocasno izzivete knjige sporocajo, da jih je nekdo ze drzal v roki in so vredne minut v njihovi druzbi. (zdaj sem sicer pomislil se na vse bacile).
ne vem za vas ostale vampirje, horror ljubitelje in vse, ki delite dneve s prebivalci onostranstva, jaz sem v resnicnem zivljenju pravi strahopetec. ze pogled na krvavi, malo peceni, zrezek mi obrne zelodec, a istocasno se navdusujem, ko so natsuine delavke v kopalnici razrezale moza in ga v vrecah za smeti odnasale po mestu. nova posoda za sadje moje mame me spominja na skodele za odlaganje organov v mrtvasnicah, a na odvzemu krvi, zagotovo zlezem skupaj. naj vse potolazim; v rorchachjevih (upam, da se sploh tako to sklanja) inkblot testih vidim samo crne madeze in nic drugega. niti eneha majhnega zajcka, ki zajtrkuje na travniku. kako sem dolgocasno NORmalen!
