NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

ok, je mimo. 72-urni napad eighties revivala. na nekaj mesecev me zgrabi napad in DD evforija in ne pocnem nic drugega kot poslusat zaprasene disco uspesnice. pred dnevi sem namrec izbsrkal novo izdani limited  de-luxe edition albuma iz leta ‘82. po vsem tem casu je ta album se vedno enostavno dober. kot working-out podlaga pa vec kot fenomenalen. na sreco me v gymu ni nihce vprasal kaj poslusam. se tako se mi zdi, da me gledajo kot zadnje cudo sveta. a nasa simbioza je idealna. jaz se ne utikujem v njih in oni ne vame. ce se vrnem h glasbi, opazil sem, da me vse te instant hit zadeve zelo hitro zdolgocasijo. tudi zadnji nakup d best offa kraljice popa (v vednost: to je dokument generacije in posledicno nujno zlo za arhivsko zbirko);  skratka nadvse je bilo zabavno prvi vecer, tudi drugi, tretji dan pa je ze cd pristal na polici. vem, staram se in vse me hitro navelica. ko pa je vsak dan toliko novega. ugotavljam, da moto, kar je danes novo je jutri ze staro, se kako drzi. ampak dajte no, po 27-ih letih karjere ni potrebno pisati tako banalnih besedil: i’m gonna party, yeah; cause anybody just won’t do; let’s get this started, yeah; cause everybody wants to party with you. ce ne bi bilo slavnega podpisa, bi komad mrknil v poplavi podobnih in se boljsih euro-dance stanc. od vsega hudega si grem zdaj zavretet mojega louja. on me naprimer ni se nikoli zdolgocasil. samo tecen je na trenutke.
sprva sem hotel tudi kaj napisati o moji “”"prijateljici”"”. a se mi ne ljubi. po desetih mesecih se nekako uskladiva, da se (koncno) vidiva na popoldanskem klepetu in poglihava med nama. a tisto popoldne me raje zamenja s kolesarjenjem. pa se to sem zvedel preko fb-ja. tudi prav,..kako ze gre tista o pogreti juhi??

naslov v latinscini naj ne bi imel nikakrsne povezave in veze z napisanim. nekje sem to prebral, samo bezno se mi sanja kaj pomeni, ampak se ob njem pocutim dosti pametnega. in se caffy bo vesela.

dez. in ce sem iskren spoh ga nisem bil vesel. hotel sem reci, veselje ni bilo sorazmerno pricakovanju. in vsega je bilo konec v nekaj urah. najhuje pa je to, da smo ponovno na istem, ce ne se na slabsem. spet je zivosrebro prilezlo, da 27 stopinj. ampak jaz smrtno resno mislim z reykjavikom! ceprav niti slucajno mi ni jasno kaj sem se tako zapel na ta reykjavik. bi bil pa neizmerno vesel, ce bi imel naprimer bjork za sosedo. in se bolj bi bilo zabavno, ce bi prijateljevala in se zjutraj v copatkah z zvoncki dobivali na cajcku. (btw, bjork me asocira na copatke z zvoncki) cuj ti gospa gudsmondottir, kaksne travnate lisaje si tokrat zmesala?? ne, ne, hvala ne bom vec yak butter. o.k., to je ze na meji delirija, vem, da yak butter nima nobene veze z islandijo. ampak to je nenazadnje moja domisljija in lahko si mislim kar hocem. in zdaj pisem te neumnsoti, ker rabim petnajst minut odmora. jaz sem izcrpan. dan brown in the lost symbol sta me popolnoma  izmozgala. lahko ga pljuvate kolikor hocete, ampak knjigo je nemogoce odlozit. sicer lahko mirno povleces en kup vzporednic z davincijem n demoni, a me sploh ne zanima. vsaka stran je novo dozivetje in na trenutke me prav stiska v zelodcu. najbolj pa sem jezen, ker berem prepocasi. grrrr! konec odmora. zdaj se vracam  k dr. langdonu. razmisljam o se enemu double shot nescaffe soy latte, a bom samo se bolj zivcen. ommmm

saj sem rekel, da pridem nazaj se pred koncem tedna. pa tudi bolj pridno bom onesnazeval te strani. ampak zanimivo, v minulih mesecih sem menda trikrat obiskal svoj blog, a sem vseeno zabelezil med stiridesetimi in sestdesetimi dnevnimi obiski. se bolj pa je zanimivo kaj so ljudje googlali, da so prisli do mene. dalec najveckrat vtipkana beseda je bila basset hound.  hja, nesojeni oliver. in se ze veselim odziva na doris. se bolj pa na nobora watayo. saj sem vam ze pravil? se enkrat bom povedal  ob pravem casu. ampak z noborom bova fenomenalen par. ze vidim, mali zafnani, razvajeni noboru wataya, ki lula v skoljko in se umiva v umivalniku! (uffaaaa, ste sploh videli  kako zoprno je sklanjat noboru wataya!) ja, ja…. ful bova face. in cetudi bo asocijalen in zoprn do gostov, tudi u redu.
upam, da jutri bo res dez in vsaj par stopinj manj. pogresam vsaj eno traumaticno popoldne na kaucu, s knjigo, dekico in the cure v slusalkah. ko ze o dekicah. nujno moram dobit zadnje cudo top shopa. deko z rokavi. deko, ki ima vsite rokave, ki naj bi omogacali, da lahko naprimer drzis knjigo in se svobodno gibas z rokami. ampak ideja je genijalna. res je zoprno, ko lezis in deka ti pada cez ramena in roke te se vedno zebejo. pa se bralno lucko bojda podarjajo zraven. bojda… a ni lepa beseda? boris bi bil ponosen name.

pa saj ne morem verjet. vem, da clovek bi me najraje kar naseskal, kar si tudi zasluzim. vedel sem, da zelo hudo in grdo zapostavljam te strani, a vseeno  si nisem predstavljal prav toliko. nazadnje sem nekaj konkretnejsega, pa to ne ravno blazno pametnega, napisal konec maja. zvesto obljubljam, da se popravim. mnja…

priznam, da se spravljam za tipkovnico vsaj ze dva dni. in danasnje pozno popoldne se mi ji zdelo kot nalasc za kaj takega. pa je prisel prvi telefonski klic. te nujne stvari, je bilo potrebno uredit. da nimajo marmelade z manj sladkorja, zakaj so nas starsi krstili brez nasega dovoljenja in kako je tecen boris pahor.  zdaj se bodo usule strela nad mano, ampak,  citiram: njegova lirika je tako pretirana, da s casoma postaja ze dolgocasna. lepse ne  bi znal povedat.  seveda kaj takega je lahko prislo samo iz ust tiste, ki kopa. lepo se je pogovarjat s pametnimi ljudmi, le vcasih se malo bolj butastega pocutim.  in ko je to minilo sem iskal  temo za pisanje. toliko stvari bi lahko povedal, odprl sto in en tisoc odstavek, a itak nihce ne bere vec kot teh nekaj deset vrstic. tako, da zvesto prisegam, da se ponovno ustavim  do konca tedna na wordpressu. poiscem novo oblekico za blog in naredim cistilno akcijo in prepih. lahko bi se igral tibetanskega meniha in kot mandalo razpihal  besede na vse strani. potem pa sploh bom izpadel, da nic ne delam.  pridem se.

forbidden in heaven and useless in hell

najnovejsi zvezdi interneta je ime socsks.  sockington pravzaprav. nova internetna evforija, ki je prerasla ze vse  meje zdrave pameti. socks ima svojo spletno stran- klik, svojo facebook stran- klik, in seveda svojo twitter stran - klik, kjer dnevno zabava vec kot 521ooo zvestih “sledilcev”. nic nenavadnega, ce socks ne bi bil…. macek. tocno tako, hisni macek, ki s svojimi dnevnimi pripetijami zabava kot ze dolgo ne. kratke dnevne dogodivscine iz perspektive kosmatega stirinozca. uspehu se cudi tudi lastnica, ki tezko sledi navdusenju in se sama ne more verjeti evforiji, a je ze je pristavila svoj loncek. za borih 20$ si socksove domislice lahko zamislite kar na t-shirt majcki - klik. kaj je o slavi rekel warhol???

socks pravi
reaching reaaaaaaching reeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeaching ALL RIGHT GOT IT PULLING IT OUT aggg lost it SIGH reaching reeeeeeeeeeeeaching

watching everybody from the top of the bookshelf I AM LIKE AIR TRAFFIC CONTROL except frankly I don’t care how many times you guys collide

lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick lick OK CLEAN wait missed a spot lick lick lick

stalk stalk stalk AND WHAT HAVE WE HERE deadly pillow enemy BANZAIIIIIIIII CRASH oh no busted PILLOW ATTACKED FIRST run run run

OH NO DUSTBALL IS GONE good thing I always keep a hot backup bat bat bat REDUNDANT ARRAY OF INEXPENSIVE DUST

manic street preachers bodo v ponedeljek poslali na police najnovejsi plod glasbenega ustvarjanja. soliden in zanimiv izdelek banda, ki nadaljuje svojo glasbeno tradicijo z ze devetim studijskim albumom journal for plague lovers. a ponovno je glasba v drugem planu. najvecje britanske trgovske verige, tesco, asda, morrisons  in sainsbury, so distribucijski hisi poslale dopis, da je naslovnica nepremerna in zaljiva. osebno, ce mi tega ne bi povedali, ne bi niti pomislil, da je z izdelkom svetovno priznane umetnice jenny saville sploh kaj narobe. ampak rahlo popacen obraz (baje deklice) z  rdecimi lisami bode v oci in bi lahko bil zaljiv vsem zrtvam taksnega ali drugacnega nasilja. a po drugi strani nihce se niti vec ne ozre za naslovnice casopisov in revij s prsatimi lepoticami, blescecim orozjem in vojnimi zrtvami. spet dvojna merila. in nenazadnje, ce si zatiskamo oci se ne pomeni, da dolocen problem bo kar sam od sebe izginil. 

ojej, sele zdaj sem videl kdaj sem nazadnje pustil stopinje na teh straneh. saj ne zanemarjam svojega bloga, tudi pokopali ga ne bomo, samo hhmmm, res ne utegnem kaj konstruktivnega skupaj spackat. in se vedno sem zagovornik, raje nic kot pa kar nekaj na silo. pa se lepse  zveni kot: trenutno ni resnicno nic pretresjivega v mojem zivljenju. ce pa sem zares iskren, klavrno ugotavljam, da vec casa kot imas na voljo manj naredis. opazno sem nevede zabrisal trenutek ko se ponedeljek prevesi v nedeljo in nazaj v ponedeljek. in naenkrat je moleskine skoraj do  polovice popisana in jaz sem se vedno tam, kjer sem bil. recimo korak blizje cilju in s spoznanje daljsimi lasmi. in odkar sem odkril tweetdeck je twittanje se enostavneje in bolj zabavno kot pa facebookanje in bloganje. fb postaja, ponovno, ze sila dolgocasen a, ce te ni, enostavno ne obstajas. kako zalostna ugotovitev. zato pa imam toliko raje twitter. za vse firbcne je na voljo predogled vseh neumnsoti, ki mi svigajo po glavi  v tistem velikem modrem kvadratku skrajno desno. in to je to, moje danasnje onesnazevanje je le v tolazbo vsem tistim, ki so fbi in cio za mano poslali. dogajanja so razmeroma dopustna in vsa pod kontrolo. a trenutno sem si zadal se en novi podvig. 1190 strani stephena kinga. saj me vedno mine ko pogledam na to monstruozno gmoto literature (po vrhu je se papir sila tanek in font pisave zagotovoni ni vecji od osmice) a ko je strah premagan ga zelo tezko odlozis. zdaj se pa v druzbi novega glasbenega odkritja z neizgovorljivim imenom in s pennywise vracam v diagonalo.

ob prebiranju clanka o najnovejsi raziskavi bizarnega britanskega okusa in njihovih prehranjevalnih navad so se mi nemudoma priklicale v spomin moje nekdanje sodelavke. njihov obicajni obrok kosila je bil sestavljen iz twixa max, coca cole light ali red bula, mocha frapuccina iz starbucksa in nepogresljive vrecke crispsa, po nase cipsa. standardno soljeni krompir nikoli ni prisel v postev in ko sem jim nekoc  po pomoti prinesel le-tega je bil cel halo in vse narobe. namrec nesporno prisegajo na aromatizirane cipse najrazlicnejsih okusov. dalec najbolj popularen je tisti z okusom sira in cebule ali z okusom vinskega kisa. ce si vecino zivljenja prezivel ob mediteranskih navadah, kjer je kis le za v solato in cebula s krompirjem nimata nic skupnega je njihova najljubsa kombinacija okusa krompirja naravnsot grozljiva. drugi kraji, drugi obicaji pravijo. in kjer je lanskoletni promet aromaiziranega krompirja  dosegel vrtoglave stevilke 2,53 biliona funtov, ocitno radi eksperimetirajo in standardnim okusom (poleg navedenih obstaja se cela paleta nemogocih stvaritev) v kratkem dodajajo se chilli and chocolate, builders breakfast??????, onion bhaji in cajun squirrel. zadnje napisano nisem niti imel moci prevajat, da ne bi izgubil socnosti nekje s prevodom. zdaj grem po eno cisto navadno in dolgocasno hrusko. 

si, mi piace facebook perche’ trovi tutti quelli che non volevi mai frequentare qui…

)
by Jessica

MITIKA JESSY!! LUNGHA VITA ALLA REGINA!!

nesmiselno je govoriti o resnici in vzrokih za zakaj in za kako. vedno se bo nasel nekdo, ki jo bo prikrojil  v lastni prid, okus in zadovoljstvo. verjetno je resnica najveckrat prevec dolgocasna in nezanimiva, ali je najverjetneje ne mores nikjer najti. zato vam svetujem , da izberite tisto laz, ki vam je najbolj vsec.
in nenazadnje so me neizmerno zaceli zabavati zbegani pogledi. verjetno v oceh vsakega vedno nekaj moras.
naj vse potolazim, se vedno iscem to kar moram najti. drugace bi iskal drugod in nasel kaj drugega.
medtem pa bom spal med regratovimi bilkami in se zbujal na oblackih  jutranje rose. dneve prezivljal v druzbi rubensove princeske, mona lise, viteza in modrih skratkov. nasli nas boste kjer se srecata zrak, sonce in voda. kartal bom z angeli in lovil metulje z dobrimi vilami. iz sokratovih spisov bom izdeloval ladjice in avijoncke, pitagori popravljal izracune. po stepah jahal dinozavre. v starem egiptu ropal grobnice faraonov in z delfini plaval po koralnih grebenih.
se en krog. se en novi korak na poti dolgi tisoce kilometrov. prvi post. prvega januarja . prvi korak. simbolicno. vse dokler ne bo prislo jutro, ko sonce bo crno postalo. eksodus se je ravnokar pricel.

nov-08

moj sanjski glasbeni tandem björk-thom bom tokrat postavil na stranski tir. nikakor pa ne morem mimo namena njunega sodelovanja. ko je govora o zelenih, okolju, planetu, plasticnih vreckah in stvareh o katerih dnevno utrujam pa moram stat prvi v vrsti.
20. oktobra, le v digitlni obliki, je preko zalozbe “one little indian” izsel najnovejsi izdelek bjorkinega kreativnega ustvarjanja – náttúra. nic pretresljivega, ce ne bi celoten izkupicek bil namenjem podpori islanske ekoloske organizacije náttúra campaign, katere soustanovoviteljica je ravnotako björk. organizacija se bori proti nadaljnim gradnjam tovarn aluminija na islandiji in podpira lokalno ekonomijo. v minulih mesecih je malo otosko drzavo, ki steje le 320 000 prebivalcev, globana financna kriza se posebno prizadela. po propadu treh bank so se stopnje brezposelnosti in inflacije zaskrbljujoce zvisale.  the times je porocal, da se je vrednost islandske krone v primerjavi z britanskim funtom zmanjsala za usopljivih 45%. morda bi lahko zacel ze razmisljali o novem spomladanskem izletu.

za spremembo se izognimo brezvestnemu dawnloadiranju in singel kupimo na uradni spetni strani: náttúra campaign info. natura nam bo hvalezna.

oct-23

seeking the desert and the railroad….. the dance…. the drum/the dream….. and all are just shadows

your life /your word/ your choice> paranoid
holy the sea
holy the see
holy the desert

holy the locomotive the visions the hallucinations
holy the miracles
holy the eyeball the abyss… the month
oh romeo, romeo. wherefore art thou romeo? deny thy father and refuse thy name or if thou wilt not, be but sworn my love and i’ll no longer be a capulet. tis only thy name that is my enemy. a rose by any other name would smell as sweet.
DASSN’T STOP LISTENING TO THE SHELLS ↔