NOTES FROM THE COUCH-lying on the sofa

aaaaaaa!!!!!! ste se kdaj sprasevai kaksne bakterije, mikroorganizmi in ostala mikroskopska navlaka nas napada in katerih napadov lahko tudi zbolimo??!!! jaz si ob bolezni skusam predstavjati  veliko crno bakterijo in potem jo z tabletkami  bombardiram in ko jo premagam sem zdrav. verjetno je nekdo uslisal moje misli in izdelal celo vrsto plisastih mikroorganizmov. pravijo, da tako otrokom laze ponazorimo s cim se spopadajo, odrasli pa naj bi se ob  njih zabavali. pa se nadvse podobni so originalom. ena najboljsih pogruntavcin zadnjih let in ze razmisljam o pravi mali zbirki plisastih mikrobnih zveri!

giantmicrobes.com

he, he.. pa jo imam tudi jaz!!
koncno!
spletno knjizno polico namrec. zadnje dni sem urejal, lepil, kopiral, vnasal. in skoraj ze izgleda tako kot mora. v bistvu manjka le se nekaj lepotnih popravkov. pa niti vedel nisem, da imam toliko knjig. na nekatere sem ze pozabil, nekatere pa sem iz usmijenja raje zadrzal zase. kaksnih pet pa so nekje izposojene.
od zdaj bom redno (vsaj trudil se bom), vnasal podatke o knjigah, prijateljeval z virtualnimi sosedi in nasploh skrbel, da bom vzoren kjniznicar. in ker obljubljajo, da bo stran kmalu kompatibilna z wordpressom in facebookom se lahko nadejam zanimiv spletnih povezav. zanimivo bi bilo, ce bi pogruntali se kaj podobnega za cd-je in mp3-je.
pobudnika knjiznice niti ne bom omenjal, saj je ze samo po sebi umevno.

http://www.anobii.com/bostjanb

ok, je mimo. 72-urni napad eighties revivala. na nekaj mesecev me zgrabi napad in DD evforija in ne pocnem nic drugega kot poslusat zaprasene disco uspesnice. pred dnevi sem namrec izbsrkal novo izdani limited  de-luxe edition albuma iz leta ‘82. po vsem tem casu je ta album se vedno enostavno dober. kot working-out podlaga pa vec kot fenomenalen. na sreco me v gymu ni nihce vprasal kaj poslusam. se tako se mi zdi, da me gledajo kot zadnje cudo sveta. a nasa simbioza je idealna. jaz se ne utikujem v njih in oni ne vame. ce se vrnem h glasbi, opazil sem, da me vse te instant hit zadeve zelo hitro zdolgocasijo. tudi zadnji nakup d best offa kraljice popa (v vednost: to je dokument generacije in posledicno nujno zlo za arhivsko zbirko);  skratka nadvse je bilo zabavno prvi vecer, tudi drugi, tretji dan pa je ze cd pristal na polici. vem, staram se in vse me hitro navelica. ko pa je vsak dan toliko novega. ugotavljam, da moto, kar je danes novo je jutri ze staro, se kako drzi. ampak dajte no, po 27-ih letih karjere ni potrebno pisati tako banalnih besedil: i’m gonna party, yeah; cause anybody just won’t do; let’s get this started, yeah; cause everybody wants to party with you. ce ne bi bilo slavnega podpisa, bi komad mrknil v poplavi podobnih in se boljsih euro-dance stanc. od vsega hudega si grem zdaj zavretet mojega louja. on me naprimer ni se nikoli zdolgocasil. samo tecen je na trenutke.
sprva sem hotel tudi kaj napisati o moji “”"prijateljici”"”. a se mi ne ljubi. po desetih mesecih se nekako uskladiva, da se (koncno) vidiva na popoldanskem klepetu in poglihava med nama. a tisto popoldne me raje zamenja s kolesarjenjem. pa se to sem zvedel preko fb-ja. tudi prav,..kako ze gre tista o pogreti juhi??

naslov v latinscini naj ne bi imel nikakrsne povezave in veze z napisanim. nekje sem to prebral, samo bezno se mi sanja kaj pomeni, ampak se ob njem pocutim dosti pametnega. in se caffy bo vesela.

dez. in ce sem iskren spoh ga nisem bil vesel. hotel sem reci, veselje ni bilo sorazmerno pricakovanju. in vsega je bilo konec v nekaj urah. najhuje pa je to, da smo ponovno na istem, ce ne se na slabsem. spet je zivosrebro prilezlo, da 27 stopinj. ampak jaz smrtno resno mislim z reykjavikom! ceprav niti slucajno mi ni jasno kaj sem se tako zapel na ta reykjavik. bi bil pa neizmerno vesel, ce bi imel naprimer bjork za sosedo. in se bolj bi bilo zabavno, ce bi prijateljevala in se zjutraj v copatkah z zvoncki dobivali na cajcku. (btw, bjork me asocira na copatke z zvoncki) cuj ti gospa gudsmondottir, kaksne travnate lisaje si tokrat zmesala?? ne, ne, hvala ne bom vec yak butter. o.k., to je ze na meji delirija, vem, da yak butter nima nobene veze z islandijo. ampak to je nenazadnje moja domisljija in lahko si mislim kar hocem. in zdaj pisem te neumnsoti, ker rabim petnajst minut odmora. jaz sem izcrpan. dan brown in the lost symbol sta me popolnoma  izmozgala. lahko ga pljuvate kolikor hocete, ampak knjigo je nemogoce odlozit. sicer lahko mirno povleces en kup vzporednic z davincijem n demoni, a me sploh ne zanima. vsaka stran je novo dozivetje in na trenutke me prav stiska v zelodcu. najbolj pa sem jezen, ker berem prepocasi. grrrr! konec odmora. zdaj se vracam  k dr. langdonu. razmisljam o se enemu double shot nescaffe soy latte, a bom samo se bolj zivcen. ommmm

saj sem rekel, da pridem nazaj se pred koncem tedna. pa tudi bolj pridno bom onesnazeval te strani. ampak zanimivo, v minulih mesecih sem menda trikrat obiskal svoj blog, a sem vseeno zabelezil med stiridesetimi in sestdesetimi dnevnimi obiski. se bolj pa je zanimivo kaj so ljudje googlali, da so prisli do mene. dalec najveckrat vtipkana beseda je bila basset hound.  hja, nesojeni oliver. in se ze veselim odziva na doris. se bolj pa na nobora watayo. saj sem vam ze pravil? se enkrat bom povedal  ob pravem casu. ampak z noborom bova fenomenalen par. ze vidim, mali zafnani, razvajeni noboru wataya, ki lula v skoljko in se umiva v umivalniku! (uffaaaa, ste sploh videli  kako zoprno je sklanjat noboru wataya!) ja, ja…. ful bova face. in cetudi bo asocijalen in zoprn do gostov, tudi u redu.
upam, da jutri bo res dez in vsaj par stopinj manj. pogresam vsaj eno traumaticno popoldne na kaucu, s knjigo, dekico in the cure v slusalkah. ko ze o dekicah. nujno moram dobit zadnje cudo top shopa. deko z rokavi. deko, ki ima vsite rokave, ki naj bi omogacali, da lahko naprimer drzis knjigo in se svobodno gibas z rokami. ampak ideja je genijalna. res je zoprno, ko lezis in deka ti pada cez ramena in roke te se vedno zebejo. pa se bralno lucko bojda podarjajo zraven. bojda… a ni lepa beseda? boris bi bil ponosen name.

pa saj ne morem verjet. vem, da clovek bi me najraje kar naseskal, kar si tudi zasluzim. vedel sem, da zelo hudo in grdo zapostavljam te strani, a vseeno  si nisem predstavljal prav toliko. nazadnje sem nekaj konkretnejsega, pa to ne ravno blazno pametnega, napisal konec maja. zvesto obljubljam, da se popravim. mnja…

priznam, da se spravljam za tipkovnico vsaj ze dva dni. in danasnje pozno popoldne se mi ji zdelo kot nalasc za kaj takega. pa je prisel prvi telefonski klic. te nujne stvari, je bilo potrebno uredit. da nimajo marmelade z manj sladkorja, zakaj so nas starsi krstili brez nasega dovoljenja in kako je tecen boris pahor.  zdaj se bodo usule strela nad mano, ampak,  citiram: njegova lirika je tako pretirana, da s casoma postaja ze dolgocasna. lepse ne  bi znal povedat.  seveda kaj takega je lahko prislo samo iz ust tiste, ki kopa. lepo se je pogovarjat s pametnimi ljudmi, le vcasih se malo bolj butastega pocutim.  in ko je to minilo sem iskal  temo za pisanje. toliko stvari bi lahko povedal, odprl sto in en tisoc odstavek, a itak nihce ne bere vec kot teh nekaj deset vrstic. tako, da zvesto prisegam, da se ponovno ustavim  do konca tedna na wordpressu. poiscem novo oblekico za blog in naredim cistilno akcijo in prepih. lahko bi se igral tibetanskega meniha in kot mandalo razpihal  besede na vse strani. potem pa sploh bom izpadel, da nic ne delam.  pridem se.

forbidden in heaven and useless in hell

manic street preachers bodo v ponedeljek poslali na police najnovejsi plod glasbenega ustvarjanja. soliden in zanimiv izdelek banda, ki nadaljuje svojo glasbeno tradicijo z ze devetim studijskim albumom journal for plague lovers. a ponovno je glasba v drugem planu. najvecje britanske trgovske verige, tesco, asda, morrisons  in sainsbury, so distribucijski hisi poslale dopis, da je naslovnica nepremerna in zaljiva. osebno, ce mi tega ne bi povedali, ne bi niti pomislil, da je z izdelkom svetovno priznane umetnice jenny saville sploh kaj narobe. ampak rahlo popacen obraz (baje deklice) z  rdecimi lisami bode v oci in bi lahko bil zaljiv vsem zrtvam taksnega ali drugacnega nasilja. a po drugi strani nihce se niti vec ne ozre za naslovnice casopisov in revij s prsatimi lepoticami, blescecim orozjem in vojnimi zrtvami. spet dvojna merila. in nenazadnje, ce si zatiskamo oci se ne pomeni, da dolocen problem bo kar sam od sebe izginil. 

ojej, sele zdaj sem videl kdaj sem nazadnje pustil stopinje na teh straneh. saj ne zanemarjam svojega bloga, tudi pokopali ga ne bomo, samo hhmmm, res ne utegnem kaj konstruktivnega skupaj spackat. in se vedno sem zagovornik, raje nic kot pa kar nekaj na silo. pa se lepse  zveni kot: trenutno ni resnicno nic pretresjivega v mojem zivljenju. ce pa sem zares iskren, klavrno ugotavljam, da vec casa kot imas na voljo manj naredis. opazno sem nevede zabrisal trenutek ko se ponedeljek prevesi v nedeljo in nazaj v ponedeljek. in naenkrat je moleskine skoraj do  polovice popisana in jaz sem se vedno tam, kjer sem bil. recimo korak blizje cilju in s spoznanje daljsimi lasmi. in odkar sem odkril tweetdeck je twittanje se enostavneje in bolj zabavno kot pa facebookanje in bloganje. fb postaja, ponovno, ze sila dolgocasen a, ce te ni, enostavno ne obstajas. kako zalostna ugotovitev. zato pa imam toliko raje twitter. za vse firbcne je na voljo predogled vseh neumnsoti, ki mi svigajo po glavi  v tistem velikem modrem kvadratku skrajno desno. in to je to, moje danasnje onesnazevanje je le v tolazbo vsem tistim, ki so fbi in cio za mano poslali. dogajanja so razmeroma dopustna in vsa pod kontrolo. a trenutno sem si zadal se en novi podvig. 1190 strani stephena kinga. saj me vedno mine ko pogledam na to monstruozno gmoto literature (po vrhu je se papir sila tanek in font pisave zagotovoni ni vecji od osmice) a ko je strah premagan ga zelo tezko odlozis. zdaj se pa v druzbi novega glasbenega odkritja z neizgovorljivim imenom in s pennywise vracam v diagonalo.

buda je na enem od svojih potovanj naletel na sestradanega jogija, ki se je pohvalil, da ze vec kot petindvajset let zivi gol sredi gozda in opravlja dihalne vaje.
 ”in kaksne sposobnosti si dosegel s temi vajami?” ga je vprasal buda.
“na nasprotni breg reke lahko pridem s hojo po vodi,” je ponosno odvrnil jogi.
“nespameten glovek,” ga je pokaral buda.  ”petindvajset let za taksno malenkost?  ”colnar te popelje na drugo stran za pol krajcarja.”

morda se bom le nekega dne naucil, da tisti, ki najbolj govorijo enako hitro tudi zmrznejo. da kdor s takim veseljem uci druge molitvic jih se sam ne zna na pamet. kdor je brez greha naj prvi vame vrze kamen. kaksna skoda, kaksno napihovanje praznega nicesar. blagoslovljen bodi tisti, ki je slisal glas in zna gledati v prihodnost in blagoslovljeni bodite tisti, ki ste ga znali uslisati.
prihrumeli so z oblaki, da so jih lahko vsi videli. in v tla zakopali seme zla. in iz morja je vzklila posast z devetimi rogovi in sedmimi glavami. preoblecena v ovcico je predavala o dobroti in ljubezni. le zmaj si je drznil jo napojiti in nahraniti. dal ji je moc in veter v krila. in ves svet ji je sledil z zacudenjem na obrazu.
nato sta nastopila novi raj in nova zemlja.
bogoklene besede so s casoma naletele na zaprta vrata in na gluha usesa.
zejnemu bom ponovno ponudil vodo, da se bo lahko odzejal z mojega vodnjaka. bil bo moj sin in jaz njegov oce. koncali se bodo jok, bolecina in zalovanje. in strahopeci, brezupni sanjaci, morilci, laznivci in vsi, ki bodo omadezevali bozjo besedo bodo enkrat za vselej pokoncani v plamenih.
trenutek prihaja.

zasilni pristanek na kraju kjer sonce redkogdaj se  sveti. rad bi sel z jadrnico proti domu. rad bi se vrnil in rad bi, da bi bilo vse tako kot prej. ponoci se histericno obracam in iscem za nekom, ki bi mi namignil, da je vse tako kot nekoc. hrepenim po svobodi in hrepenim po obcutko, ko izplezas izpod tezkega okovja. se vedno v sanjah videvam bledolicno japonsko puncko iz porcelana. moji okameneneli prsti se oklepajo njenega smrtnega obraza. ona je moja edina prijateljica. moja resiteljica. skupaj moliva h gospodu in prosiva boga.  hudobna opica se nama rezi in prezi nad nama. pokoncajva jo! naj se njeno telo zvija v plamenu bolecine in najine naslade. ne, nisem nor. morda sem nor nate in na dneve ko sonce nikoli vec ne posije. medtem se dezne kaplje zaletavajo ob okensko polico. moja puncka se maje v vetru in mi sepeta.sepeta. sepeta. in napocil je se en popolni dan, a jaz se se vedno trdno oklepam svoje porcelanaste puncke.

at andy warhol’s factory september 14, 1971